3 najboljše knjige Blasca Ibáñeza

Padec XNUMX. stoletja in zore XNUMX. stoletja, najdeni v Benito Perez Galdos in Vicente Blasco Ibanez dvema velikima pripovedovalcema, ki se ukvarjata s kronikiranjem časa nostalgije, pretvorjenega v pripovedovanje, realizma (zlasti v primeru Galdósa), a tudi idealizma v iskanju zgodbe, ki je vedno tradicionalna in blizu zemlji s pretenzijami vabila k preobrazbi; k iskanju izgubljenih identitet; na opravičevanje popularnega kljub fatalizmu, h kateremu so vodile zgodovinske okoliščine.

S tesnimi navedbami generacija '98, ki so vodili v svoji najbolj virulentni dramski manifestaciji leta Dolina Inclán, Blasco Ibáñez se je lotil tudi politične kariere, ki ga je pripeljala do obrambe republike, ki jo je od svojega otroštva gojil v njeni prvi ustanovitvi in ​​jo usmerila v nenehno soočenje z vsem, kar ni izhajalo iz tega republikanskega ideala.

Morda zato, ker se vprašanje republike ni končalo od njegovih otroških dni do njegove smrti, se je Vicente Blasco Ibáñez preselil po vsem svetu na potovanje, ki mu je služilo za pripovedovanje vznemirljivih kronik in za pričevanje o eksotični naravi tako različnih krajev, ki jih je poznal .

Njegova literatura (ker je pri tako intenzivnem avtorju mogoče govoriti o svoji literaturi) tke prizore in like iz svoje najbližje valencijske dežele do mnogih drugih krajev, vedno s humanizmom brez vročih tkanin, s tem naturalizmom, ki je prepričan, da je potreben. Nujno pričevanje, rekonstruirano v fikciji o svetu, ki ga uradna zgodovina vedno pusti pokopanega., kot korenine nujne znotrajzgodovine.

Tri najbolj priporočene knjige Vicenteja Blasca Ibáñeza

Štirje konjeniki apokalipse

Če želite poznati zgodovino, morate prebrati tudi zgodbo vsakega obdobja. Vicente Blasco Ibáñez je v tem romanu zapisal svojo subjektivno perspektivo, popolnoma predano, v sencah, ki so na koncu zaobjele svet, ki ga je potopila velika vojna.

Ko beremo zgodovinsko knjigo, nam ponujajo dejstva, v katera bi morali verjeti in ki so po pravici povedano pogosto omejena na objektivna dejstva. Umor nadvojvode kot gesta popolnega prekrška proti avstrijskemu cesarstvu, trojni antanti in centralnim silam.

Res pa je vedno bolj sugestivno pristopiti k tako vzvišenim likoma, kot sta Desnoyers in Hartrott, vsak na svoji strani in potonil v norost, da se morata kljub skupnemu družinskemu deblu ubiti drug drugega.

Najbolj zanesljiva dejstva naše civilizacije so občutki in čustva, ki jih pripovedujejo tisti, ki so jih živeli, vtisi, ki jih je Blasco Ibáñez dal tem likom, pa so jih pripeljali do svetovne prepoznavnosti.

Vojašnica

Ko sem začel brati to knjigo, sem imel vedno v spominu televizijsko serijo, ki je bila narejena za roman. Takrat mi je dal vtis, da gre za serijo, ki ni napredovala, z veliko sredozemske svetlobe in številnimi pogovori domačinov na tem območju, nekaj sklicevanj na kmetijsko življenje in še kaj drugega.

Mnogo let kasneje, ko sem prebral knjigo, sem ugotovil, kako daleč smo s časom od sebe. V tistih običajih, ki so se mi kot otroku zdeli uspavalni, sem odkril vrtoglavico perja, ki te popelje v poseben svet umirjene Španije, zatopljene v svoje obveznosti, vdane bedi in nezmožne odpreti se svetu.

Tragedija se v tem romanu pojavlja kot občutek smrti, napovedan med neprimerljivimi strastmi in nepremostljivimi konflikti.

Trst in blato

Zahvaljujoč introspekciji Blasca Ibáñeza v njegovi rodni Valencii je bilo pol Španije prepojenih s slanim okusom levantinskega morja, v katerem nam nesmrtni liki, kot so tisti iz Cañas y Barro, pustijo živeti njihove dogodivščine v čarobni laguni.

Tonet predstavlja mladost, ki jo je ta fatalizem podedoval od razočaranih staršev. Končna dekadenca klapa Dove je bila začrtana z občutljivim občutkom nasilja, moralne dekadencije in maščevanja.

Los Palomas, žrtvena družinska saga, ki je morala svojega zadnjega sina Toneta poslati v vojno na Kubo, se bo soočila s tragedijo strasti, ki bodo na koncu preplavile vse prebivalce kraja.