3 najboljše knjige Jona Kalmana Stefanssona

Sredi tolikšne nordijske napetosti nam uidejo avtorji, kot je Jon Kalman Stefansson. Ker je na koncu opažen s točke, ki je v nasprotju s splošnim trendom, ali tvegamo, da ostanemo neopaženi, ker se ne pridružimo uradnemu označevanju dneva. Torej se odločite za popolnoma moteče kot Karl Ove Karl Knausgard ali pa se pridružiš bataljonu Jo nesbo in družba, ki se poglablja v globine policijskega trilerja.

Toda poglejte, kje je življenje onkraj etiket. Ker Islandec Jon Kalman Stefansson ne nasprotuje popolnoma nordijskemu okolju kot pripovednemu viru v ozadju, s svojo točko med eksotičnim in nenavadnim ter odtujenim. Gre samo za to, da Stefansson izkoristi to skrajno severno prizmo, da ponudi nov mozaik. Liki kot spremenjena perspektiva v našem lastnem svetu, ki pa se gibljejo v majhnih prostorih, izpostavljenih mrazu vesolja.

In prav gotovo je to vrsta literature, ki navsezadnje obogati. Kajti dopolnitev, ki predvideva novo spremembo vizije, omogoča lažje odkrivanje novih zornih kotov, večjo globino, količino reliefov s svojimi gostotami in njihovimi brezni. Zato priporočamo Stefanssona, ne da bi seveda pozabili na izjemno predanost humanizmu kratkih razdalj, čustev. Ne da bi pozabili na humor in ponavljajoče se bistvene malenkosti, tiste, ki nam jih na koncu lahko posredujejo le najbolj svojeglavi pisci.

Najboljši 3 priporočeni romani Jona Kalmana Stefanssona

Poletna svetloba, nato pa noč

Mraz je sposoben zamrzniti čas v kraju, kot je Islandija, ki jo je njena narava že oblikovala kot otok, ki visi v severnem Atlantiku, enako oddaljen med Evropo in Ameriko. Za preostali svet, ki ga ima za eksotiko, je bila edinstvena geografska nesreča pripovedovati o običajnem z izjemnostjo. Hladno, a eksotično, kot vse, kar se lahko zgodi na tem mestu neugasljivih poletij svetlobe in zim, potopljenih v temo.

Drugi aktualni islandski avtorji kot npr Arnaldur Indriðason izkoriščajo okoliščino, da podaljšajo tisti skandinavski noir kot »bližje« literarno strujo. Toda v primeru Jon Kalman Stefansson, kot smo že rekli, se zdi, da se pripovedna bistva zibljejo v novih tokovih. Kajti v kontrastu med mrazom in oddaljenostjo od sveta ter človeškim žarom, ki se prebija skozi led, je veliko čarobnosti. In vedno je zanimivo poglobljeno odkrivati, da se je realizem oblikoval v literarni predstavitvi, v romanu s prizvoki gotovosti, ki približa posebnosti oddaljenih krajev.

Zgrajena iz kratkih potez s čopičem, Poletna svetloba, nato pa noč na svojevrsten in očarljiv način prikazuje majhno skupnost na islandski obali, ki je daleč od vrveža sveta, a obkrožena z naravo, ki jim vsiljuje zelo poseben ritem in občutljivost. Tam, kjer se zdi, da se dnevi ponavljajo in v razglednico strnejo celo zimo, poželenje, skrivna hrepenenja, veselje in samota povezujejo dneve in noči, tako da vsakdan sobiva z izjemnim.

S humorjem in nežnostjo za človeške pomanjkljivosti se Stefánsson potopi v vrsto dihotomij, ki zaznamujejo naša življenja: sodobnost proti tradiciji, mistično proti racionalnemu in usoda proti naključju.

Med nebom in zemljo

Varljiva črta obzorja, ki je človeku nekoč dajala misliti o ravnem svetu, končno zariše svoje nemogoče poljube v krajih, kot je Islandija. Iz magnetnega srečanja nastajajo orgazmi kot iz barvnih oblakov, razlitih po nebu. Znanost lahko razlaga, kar hoče, prej je bilo vedno bolje, ko so vse razlagali bogovi, čudeži ali magija.

V tem primeru prvi del fantovske trilogije meja med življenjem in smrtjo je obarvana v iste intenzivne barve. Le da tu poljuba ne prejme kopno, temveč neusmiljeno morje, kot je vedno podpiralo enosmerna potovanja ali avanture brez zadnjega dnevnika.

Dogajanje romana je postavljeno pred dobrim stoletjem v ribiško vasico v zahodnih fjordih, med strme gore in radodarno ter požrešno morje, ki je sposobno dati hrano in jemati življenja. Po večstoletni tradiciji gredo moški že od malih nog na ribolov v majhnih čolnih in pogosto ure in ure veslajo skozi temne valove, da bi dosegli jate trske. In ne znajo plavati.

Neke noči se fant in njegov prijatelj Bárður vkrcata na Péturjevo tolpo in se odpravita na morje. Komaj najstnika si delita ljubezen do knjig in željo po ogledu sveta. Ko sprosti vrvice, medtem ko čaka na ujetje, se obzorje napolni z oblaki in dvigne se nevaren zimski snežni metež. Čoln se komaj začne vračati na kopno in ko se polarni mraz povečuje, je lahko meja, ki ločuje življenje in smrt, odvisna od enega samega oblačila: krznene jakne.

med nebom in zemljo

žalost angelov

Zima se končuje, a sneg še vedno pokriva vse: tla, drevesa, živali, ceste. V boju proti ledenemu severnemu vetru se Jens, poštar, ki potuje po osamljenih vaseh zahodne obale Islandije, zateče v Helgino hišo, kjer je zbranih več ljudi, ki pijejo kavo in žganje ter poslušajo Shakespeareove recitacije z ust mladega neznanca, ki je pred tremi tedni prišel v vas s prtljažnikom, polnim knjig.

Vendar niti toplina doma niti dobra družba ne moreta zadržati Jensa, saj še naprej raznaša pošto v enem najbolj oddaljenih fjordov v regiji. Le da ga bo tokrat spremljal neznani deček, s katerim se bo skozi nevihte in snežne meteže podal po poteh, ki mejijo na pečine, na nevarnem potovanju, zaznamovanem s srečanji s kmeti in ribiči v okolici. V napornem dnevu bosta popotnika uživala tudi v trenutkih velike lepote, stoičnosti in nežnosti, njuna razglabljanja o ljubezni, življenju in smrti pa bodo počasi stopila led, ki ju ločuje od njih samih in od ostalih ljudi.

Žalost angelov je knjiga tako edinstvene in obdajajoče lepote, kot so polne pokrajine, ki jih protagonisti prečkajo med nočmi, poseljenimi s šepetom nevidnega in nedoumljivega okolja. V tistem negostoljubnem okolju, ko je meja, ki ločuje življenje od smrti, tako krhka, je pomembno le tisto, kar nas resnično veže na ta svet.

oceni objavo

Pustite komentar

Ta stran uporablja Akismet za zmanjšanje nezaželene pošte. Preberite, kako se obdelujejo podatki o vašem komentarju.